Homo faber

 Ko sem zadnjič po pisanju bloga razmišljala, kako je pravzaprav z mojimi potovanji, počitnicami,  izleti v neznano ipd.-skratka premiki od doma,  sem ugotovila, da jih niti ni bilo tako zelo malo, kot sem mislila, oziroma kot se mi zdi po več letih "sedimentacije". Mogoče se mi tudi zato relativno neupravičeno zdi, da sem že povsod bila...Japajade!

Prav to sem pred kratkim razlagala fotru na kavi in me je samo zabodeno gledal izza cappuccina. Sam je v zadnjih petih letih dejansko prešpikal zemeljsko oblo na nekaj glavnih destinacijah, ki so postale skoraj "must see or you're not alive ...at all" - to so Mehika, Peru, Egipt, Južna Afrika in nekaj drugih. In potem mu jaz kot kakšna že vsega naveličana popotnica tipa Alme Karlin razlagam, da imam občutek, da sem že vse videla. No, ampak je res!

Verjetno je to delno posledica dejstva, da se me je še kot najstnice prijel imidž popotnice in to vse samo zaradi dveh potovanj v Malezijo, kamor sem šla obiskat teto med zimskimi počitnicami. Od takrat naprej je bil folk prepričan, da sem več na Lufthansi kot na MPP-ju, čeprav le še občasno zaokrožila po Evropi in še to v brutalno turistične kraje, za katere bi bilo skoraj vseeno, če bi stali na Marsu  - a la Lloret de Mar. No, ampak imidž je ostal in razni znanci, sovaščani, kolegi kolegov in kolegi  kolegov od kolegov so verjetno prepričani, da sem do zdaj prilezla vsaj na Severni pol. So not true....;)

   Od tistih, s katerimi imam stike in vedo, da se ne spravim več niti do Simonovega zaliva, me včasih še vedno kdo optimistično vpraša, če nameravam kam na potovanje ali  vsaj na počitnice... če sem približno "normalna". In sem pa tja se mi celo zazdi, da me kam vseeno vleče, npr. v Maroko ali Indijo. Še celo zalotim se, kako odgovarjam, da tja bom pa res šla, ko bom lahko, samo da ne vem, kdaj to bo. Ampak  v resnici si moram priznati, da se mi iskreno rečeno
                        a) niti ne da tako zelo, oziroma mi je vseeno;
                        b) nisem pripravljena na kako hudo zategovanje pasu in odrekanje marsičemu drugemu, da bi lahko šla;
                        c)  imam kake druge zadržke. Pod to točko sodi kar nekaj alinej:                                            
                          - turistična agencija in skupinsko potovanje odpade, to se mi zdi  v glavnem čisti krep;
                          - ne bi preveč hodila okrog in menjavala bivališče (že tako je kriza biti  brez svoje postelje);
                          - odpadejo vsi kraji, kje obstaja teoretična možnost, da v  svoji sobi  srečam kačo, škorpijona, pajka, ki je večji od povprečnega pajkca doma, ščurke in nasploh  kakršnekoli žuželke,  kuščarje ali  podobne zverine.
                          - izogibam se krajem, kjer obstaja več kot 1 promil možnosti, da me ugrabijo in/ali  prodajo za sužnjo lokalnemu šefu, mi izrežejo kak organ, me sodno preganjajo, ker je moralna policija opazila, kako razkazujem gleženj itd.
                           - če se le da, naj bo v dosegu noge dobra kava, pravi kruh in  normalen WC.
Se pravi, da pogojno pride v poštev: Pariz. Šibka točka so WC-ji....mja...Ne, niso svinjski in celo kar dosti jih je, imajo pa neko drugo značilnost. No, ampak o tem kdaj drugič.