No, evo...zdaj, ko sem končno ustvarila ta blog (se reče ustvariti, odpreti, začeti blog?), pa ugotovim, da ne vem, o čem pisat?! Včasih nisem imela teh težav. Ali so pa sčasoma zvodenele, ko sem enkrat začela.
Saj pisala sem pa od nekdaj veliko... ne, že kar ogromno....včasih preveč.
Že od sredine osnovne šole naprej, ko se je začelo z dnevnikom v kak blok, t.i. rokovnik, ki ga je mama ali foter dobil za Novo leto v firmi. Takih popisanih rokovnikov se je v desetih letih nabralo šest, s tem da nobenega od njih nisem nikoli več v celoti prebrala, ko so bili enkrat napisani. Navadno mi je že po par vrsticah postalo slabo, oziroma me je bilo tako sram napisanih traparij, da sem se namesto z vsebino ukvarjala s tem, kako bi jih čim bolje skrila, da se kdo ne dokoplje do njih. Nimam pojma, zakaj se mi je zdelo, da bi razen moje mame, še koga zanimalo brati o novih hlačah prijateljice te in te, kam je pri matematiki pogledal ta in ta dečko in kako zoprna je sošolka X, ampak navsezadnje sem jih vse skupaj strgala na majhne koščke in ta kup papirja vrgla v WC školjko. Še Ted Bundy bi bil manj previden.
Poleg dnevnikov so prišla na vrsto pisma in tudi te robe je bilo ogromno...brez konca in kraja. Cele romane sem pisarila prijateljicam z morja in sestrični, ki je živela v tujini par let celo večkrat tedensko po debelo pismo, pa par fantom v vojsko...vse še s kulijem, lepo na roko.
Modernizacije je prišla z internetom in z njim 10 458 različno dolgih mailov, ki so bili v dobrih dveh letih poslani na yahoo.fr. Ob tem je treba je priznati, da je bilo dotično obdobje psihično zelo naporno, ker si nisem čisto dobro predstavljala, kako bom to hiperprodukcijo pojasnila šefu, če me slučajno odkrijejo. Počutila sem se skoraj tako, kot bi undercover delala za odporniško gibanje...lahko bi padale glave, vsaj moja. Na srečo so nas nekaj nogirali še pred tem potencialnim dogodkom in ni bilo treba pojasniti ničesar. Lucky me.
No, sedaj je tukaj blog. Težko si predstavljam, da bo popotniški, ker..hja, nekako se praktično komaj premaknem iz Ljubljane. Na vsakih nekaj let se kam spravim. Ampak...kaj se ve. Vsekakor ne bo politično komentatorski, to prepuščam Juriju Gustinčiču. Tip obvlada, meni pa se od hudega nezanimanja ne sanja dosti. Dokler sem še brala Delo, so bile edine strani, ki sem jih dejansko prebrala ne samo ošvrknila: program televizije, kultura in rubrika Po svetu (ali kaj je že bila) na zadnji strani. Sem pa tja kakšen intervju in včasih vremenska napoved.
Jutri bo baje spet dež. Za sedeti pri delu bo čisto ok, samo ne pretiravat. Aja, lahko noč!
Ni komentarjev:
Objavite komentar