Ja, takle mamo

 Zadnje dneve ( ali je skoraj že tedne?) blog lepo počiva in prav fino smrči tudi. Ne vem, no... enostavno se ne spravim, da bi kaj napisala (tole je zdaj še en oksimoron), čeprav ni ravno, da mi manjka tem. Mogoče je teh še preveč. Ne toliko meni kot okolici se dogajajo reptili, male velike osebne katastrofe pa še kaj, samo se trenutno ne spomnim še česa s seznama.

Kar se tiče mene, sem danes, recimo, svinjsko utrujena. Po štirih mesecih počitnic spet predavanja, vmes nekaj ur svaljkanja tukaj in tam, pa sem zbita, kot bi 24 ur delala na gradbišču...

   Na univerzi je bila cela štala, milijon ljudi po hodniki in  pisarnah. Čudim se puncam, ki delajo v njih, da niso izgubile živcev, nas vse skupaj načevljale na Poljansko in s treskom zaloputnile vrata za nami.
   Po mesecih blažene nirvane, se nisem najbolje znašla, ko je zaradi predavalnice, v katero so nas  pomotoma vtaknili še z neko drugo skupino,  prišlo skoraj do pretepa. Pa tudi če bi, imam občutek, da bi samo sedla na bližnji stol in čakala izid. Kako ljudje padejo ven do te mere pri enem takem butastem nesporazumu?

Tole bi bila čisto lahko podoba raja...

V glavnem - to bo vse. Še eno ali dve sliki bom inštalirala, da se naučim, kako se zadevi streže, ampak  francoski WC-ji bodo počakali do naslednjič. Tako. Lahko noč.