Pariško letališče Charles de Gaulle me je že tako našlo zmedeno, potem pa še avtohtoni kaos in nisem bila prepričana, če se bom kdaj uspela prebiti iz labirinta hodnikov, tekočih stopnic, takih in drugačnih čakalnic. Na koncu je le uspelo in še bolj čudežno je uspel tudi preboj do Pariza. Seveda sem na zemljevidu že zdavnaj preučila, kje natančno je ulica, v kateri je blok, v katerem je stanovanje, ki sem ga najela.
Ta možnost mi je bila vedno pri srcu, ker je velik bolj praktična in intimna kot hotel. Stanovanje lahko za nekaj dni ali tednov postane tvoj drugi dom, na voljo je kuhinja, hrano nabaviš sam po želji, pa še veliko cenejše je.
Konkretno stanovanje je bilo v zahodnem delu mesta, tik ob ringu, a še vedno dovolj blizu centra. Stavba je bila videti urejena, varna in skoraj pretirano mirna, saj sem v dveh tednih skupaj srečala mogoče deset ljudi. Ali pa se mi je tako samo zdelo...
Šok je sledil, ko sem stopila pred vrata stanovanja s ključem v roki. V ključavnici je namreč zijala precej velika luknja, oziroma je približno tretjino ključavnice dobesedno manjkalo. Očitno je bilo, da je nekdo nekoč zelo vneto poskušal vdreti in pri tem odnesel s sabo velik del ključavnice in nekaj iverke vrat, tako da je bilo videti, da bi noter prišel tudi z navadnim zobotrebcem ali blago brco. Trajalo je nekaj dni, da sem se nekako sprijaznila s stanjem in sem nehala pričakovati, da bom ob vrnitvi našla premetano stanovanje in pogrešani ostanek denarja.
Samo stanovanjce je bilo sicer izjemno ljubko, okusno opremljeno v Ikei, res pa z nekoliko neudobno raztegljivo zofo, ki je bila za moje pojme nekajkrat premehka in tista kolesa spodaj so bila povsem odveč. Ampak ena celotna stena iz stekla s premičnimi balkonskimi vrati in zunaj velik balkon je odtehtal tudi muke spanja na njej.
V kopalnici pa je bil že zadnjič inkriminirani WC. Kar me je namreč spravilo v paniko po prvi uporabi, je bilo dejstvo, da se voda ni naenkrat spustila in odtekla, ampak je ostalo pri dotekanju vode, ki je kmalu dosegla rizično višino do samega roba, to je sedala školjke. Takrat sem v mislih že iskala krpo, ker sem bila prepričana, da sem WC že pri prvi uporabi tudi zamašila, ampak voda se je nenadoma umaknila in v vrtincu potegnila za sabo tudi papir in ostalo. Oddahnila sem si in nisem pozabila lekcije, da v Franciji nikoli, res nikoli ne spusti vode, medtem ko še sediš na školjki. In seveda sem se spomnila na Žižka.
Žižek o tem: http://www.youtube.com/watch?v=AwTJXHNP0bg
Hja, vem da ob prebiranju mojih prispevkov netu (http://oederl.wordpress.com) že postajam malce naporen, vendar je beseda nanesla temo, s katero sva z Nadjo (trenutno) soočena na dnevni bazi. Govorim seveda o WCjih. Kot si navedla se s temo ukvarjajo celo velikani kot je Žižek, pa sem se odločil lonček pristaviti še jaz.
OdgovoriIzbrišiTukajšnji hajzli so namreč hajzli v pravem pomenu besede. Kotličkov seveda ne poznajo. Voda se vanje vliva iz pogosto posebej zgrajenih "bazenčkov", kamor se steka iz preprostih pipic (pogosto plastičnih), te pa služijo za umivanje rok in podobno. Umivalnikov seveda ni, o ogledalu pa lahko samo sanjaš. Mnogokrat takšna kopalnica/wc tudi nima tuša in edini način umivanja je polivanje s to isto vodo. Zanimivo pa je, da za zalivanje wcjev (in sebe) obstaja prav posebna vrsta posod. Majhna posoda z ročajem, ki je tukaj, v Indoneziji najbolj običajna stvar prodajnih polic.
...o, lej moj prvi komentar!...;)...he..he..
OdgovoriIzbrišija,wc-ji so sigurno dost "poveden" element in na potovanjih se srečaš z vsem mogočim. Čeprav se mi zdi, takole teoretično, ker se na 4 oči še nisem srečala z njim, WC, v katerega ne smeš metat toaletnega papirja. Jao....;)