Drugi tango v Parizu

Pariško letališče Charles de Gaulle me je že tako našlo zmedeno, potem pa še avtohtoni kaos in nisem bila prepričana, če se bom kdaj uspela prebiti iz labirinta hodnikov, tekočih stopnic, takih in drugačnih čakalnic. Na koncu je le uspelo in še bolj čudežno je uspel tudi preboj do Pariza. Seveda sem na zemljevidu že zdavnaj preučila, kje natančno je ulica,  v kateri je blok, v katerem je stanovanje, ki sem ga najela.
  Ta možnost mi je bila vedno pri srcu, ker je velik bolj praktična in intimna kot hotel. Stanovanje lahko za nekaj dni ali tednov postane tvoj drugi dom, na voljo je kuhinja, hrano nabaviš sam po želji, pa še veliko cenejše je.
Konkretno stanovanje je bilo v zahodnem delu mesta, tik ob ringu, a še vedno dovolj blizu centra. Stavba je bila videti urejena, varna in skoraj pretirano mirna, saj sem v dveh tednih skupaj srečala mogoče deset ljudi. Ali pa se mi je tako samo zdelo...
 Šok je sledil, ko sem stopila pred vrata stanovanja s ključem v roki. V ključavnici je namreč zijala precej velika luknja, oziroma je približno tretjino ključavnice dobesedno manjkalo. Očitno je bilo, da je nekdo nekoč  zelo vneto poskušal vdreti in pri tem odnesel s sabo velik del ključavnice in nekaj iverke vrat, tako da je bilo videti, da bi noter prišel tudi z navadnim zobotrebcem ali blago brco. Trajalo je nekaj dni, da sem se nekako sprijaznila s stanjem in sem nehala pričakovati, da  bom ob vrnitvi našla premetano stanovanje in pogrešani ostanek denarja.
Samo stanovanjce je bilo sicer izjemno ljubko, okusno opremljeno v Ikei, res pa z nekoliko neudobno raztegljivo zofo, ki je bila za moje pojme nekajkrat premehka in tista kolesa spodaj so bila povsem odveč. Ampak ena celotna stena iz stekla s premičnimi balkonskimi vrati in zunaj velik balkon je odtehtal tudi muke spanja na njej.
V kopalnici pa je bil že zadnjič inkriminirani  WC. Kar me je namreč spravilo v paniko po prvi uporabi, je bilo dejstvo, da se voda ni naenkrat spustila in odtekla, ampak je ostalo pri dotekanju vode, ki je kmalu dosegla rizično višino do samega roba, to je sedala školjke. Takrat sem v mislih že iskala krpo, ker sem bila prepričana, da sem WC že pri prvi uporabi tudi zamašila, ampak voda se je nenadoma umaknila in v vrtincu potegnila za sabo tudi papir in ostalo. Oddahnila sem si in nisem pozabila lekcije, da  v Franciji nikoli, res nikoli ne spusti vode, medtem ko še sediš na školjki. In seveda sem se spomnila na Žižka.

                       Žižek o tem:  http://www.youtube.com/watch?v=AwTJXHNP0bg

Ja, takle mamo

 Zadnje dneve ( ali je skoraj že tedne?) blog lepo počiva in prav fino smrči tudi. Ne vem, no... enostavno se ne spravim, da bi kaj napisala (tole je zdaj še en oksimoron), čeprav ni ravno, da mi manjka tem. Mogoče je teh še preveč. Ne toliko meni kot okolici se dogajajo reptili, male velike osebne katastrofe pa še kaj, samo se trenutno ne spomnim še česa s seznama.

Kar se tiče mene, sem danes, recimo, svinjsko utrujena. Po štirih mesecih počitnic spet predavanja, vmes nekaj ur svaljkanja tukaj in tam, pa sem zbita, kot bi 24 ur delala na gradbišču...

   Na univerzi je bila cela štala, milijon ljudi po hodniki in  pisarnah. Čudim se puncam, ki delajo v njih, da niso izgubile živcev, nas vse skupaj načevljale na Poljansko in s treskom zaloputnile vrata za nami.
   Po mesecih blažene nirvane, se nisem najbolje znašla, ko je zaradi predavalnice, v katero so nas  pomotoma vtaknili še z neko drugo skupino,  prišlo skoraj do pretepa. Pa tudi če bi, imam občutek, da bi samo sedla na bližnji stol in čakala izid. Kako ljudje padejo ven do te mere pri enem takem butastem nesporazumu?

Tole bi bila čisto lahko podoba raja...

V glavnem - to bo vse. Še eno ali dve sliki bom inštalirala, da se naučim, kako se zadevi streže, ampak  francoski WC-ji bodo počakali do naslednjič. Tako. Lahko noč.

Homo faber

 Ko sem zadnjič po pisanju bloga razmišljala, kako je pravzaprav z mojimi potovanji, počitnicami,  izleti v neznano ipd.-skratka premiki od doma,  sem ugotovila, da jih niti ni bilo tako zelo malo, kot sem mislila, oziroma kot se mi zdi po več letih "sedimentacije". Mogoče se mi tudi zato relativno neupravičeno zdi, da sem že povsod bila...Japajade!

Prav to sem pred kratkim razlagala fotru na kavi in me je samo zabodeno gledal izza cappuccina. Sam je v zadnjih petih letih dejansko prešpikal zemeljsko oblo na nekaj glavnih destinacijah, ki so postale skoraj "must see or you're not alive ...at all" - to so Mehika, Peru, Egipt, Južna Afrika in nekaj drugih. In potem mu jaz kot kakšna že vsega naveličana popotnica tipa Alme Karlin razlagam, da imam občutek, da sem že vse videla. No, ampak je res!

Verjetno je to delno posledica dejstva, da se me je še kot najstnice prijel imidž popotnice in to vse samo zaradi dveh potovanj v Malezijo, kamor sem šla obiskat teto med zimskimi počitnicami. Od takrat naprej je bil folk prepričan, da sem več na Lufthansi kot na MPP-ju, čeprav le še občasno zaokrožila po Evropi in še to v brutalno turistične kraje, za katere bi bilo skoraj vseeno, če bi stali na Marsu  - a la Lloret de Mar. No, ampak imidž je ostal in razni znanci, sovaščani, kolegi kolegov in kolegi  kolegov od kolegov so verjetno prepričani, da sem do zdaj prilezla vsaj na Severni pol. So not true....;)

   Od tistih, s katerimi imam stike in vedo, da se ne spravim več niti do Simonovega zaliva, me včasih še vedno kdo optimistično vpraša, če nameravam kam na potovanje ali  vsaj na počitnice... če sem približno "normalna". In sem pa tja se mi celo zazdi, da me kam vseeno vleče, npr. v Maroko ali Indijo. Še celo zalotim se, kako odgovarjam, da tja bom pa res šla, ko bom lahko, samo da ne vem, kdaj to bo. Ampak  v resnici si moram priznati, da se mi iskreno rečeno
                        a) niti ne da tako zelo, oziroma mi je vseeno;
                        b) nisem pripravljena na kako hudo zategovanje pasu in odrekanje marsičemu drugemu, da bi lahko šla;
                        c)  imam kake druge zadržke. Pod to točko sodi kar nekaj alinej:                                            
                          - turistična agencija in skupinsko potovanje odpade, to se mi zdi  v glavnem čisti krep;
                          - ne bi preveč hodila okrog in menjavala bivališče (že tako je kriza biti  brez svoje postelje);
                          - odpadejo vsi kraji, kje obstaja teoretična možnost, da v  svoji sobi  srečam kačo, škorpijona, pajka, ki je večji od povprečnega pajkca doma, ščurke in nasploh  kakršnekoli žuželke,  kuščarje ali  podobne zverine.
                          - izogibam se krajem, kjer obstaja več kot 1 promil možnosti, da me ugrabijo in/ali  prodajo za sužnjo lokalnemu šefu, mi izrežejo kak organ, me sodno preganjajo, ker je moralna policija opazila, kako razkazujem gleženj itd.
                           - če se le da, naj bo v dosegu noge dobra kava, pravi kruh in  normalen WC.
Se pravi, da pogojno pride v poštev: Pariz. Šibka točka so WC-ji....mja...Ne, niso svinjski in celo kar dosti jih je, imajo pa neko drugo značilnost. No, ampak o tem kdaj drugič.

Šta je novo na Zapadu?

  No, evo...zdaj, ko sem končno ustvarila ta blog (se reče ustvariti, odpreti, začeti blog?), pa ugotovim, da ne vem, o čem pisat?! Včasih nisem imela teh težav. Ali so pa sčasoma zvodenele, ko sem enkrat začela.
Saj pisala sem pa od nekdaj veliko... ne, že kar ogromno....včasih preveč.

   Že od sredine osnovne šole naprej, ko se je začelo z dnevnikom v kak blok, t.i. rokovnik, ki ga je mama ali foter dobil za Novo leto v firmi.  Takih popisanih rokovnikov se je v desetih letih nabralo šest, s tem da nobenega od njih nisem nikoli  več v celoti prebrala, ko so bili enkrat napisani. Navadno mi je že po par vrsticah postalo slabo, oziroma me je bilo tako sram napisanih traparij, da sem se namesto z vsebino ukvarjala s tem, kako bi jih čim bolje skrila, da se kdo ne dokoplje do njih. Nimam pojma, zakaj se mi je zdelo, da bi razen moje mame, še koga zanimalo brati o novih hlačah prijateljice te in te, kam je pri matematiki pogledal ta in ta dečko in kako zoprna je sošolka X, ampak navsezadnje sem jih vse skupaj strgala na majhne koščke in ta kup papirja vrgla v WC školjko. Še Ted Bundy bi bil manj previden.

Poleg dnevnikov so prišla  na vrsto pisma in tudi te robe je bilo ogromno...brez konca in kraja. Cele romane sem pisarila prijateljicam z morja in sestrični, ki je živela v tujini  par let celo večkrat tedensko po debelo pismo,  pa par fantom v vojsko...vse še s kulijem,  lepo na roko.
Modernizacije je prišla z internetom in z njim 10 458 različno dolgih mailov, ki so bili v dobrih dveh letih poslani na yahoo.fr. Ob tem je treba je priznati, da je bilo dotično obdobje psihično zelo naporno, ker si nisem čisto dobro predstavljala, kako bom to hiperprodukcijo pojasnila šefu, če me slučajno odkrijejo. Počutila sem se skoraj tako, kot bi undercover delala za odporniško gibanje...lahko bi padale glave, vsaj moja.  Na srečo so nas nekaj nogirali še pred tem potencialnim dogodkom in ni bilo treba pojasniti ničesar. Lucky me.
No, sedaj je tukaj blog. Težko si predstavljam, da bo popotniški, ker..hja, nekako se praktično komaj premaknem iz Ljubljane. Na vsakih nekaj let se kam spravim. Ampak...kaj se ve.  Vsekakor ne bo politično komentatorski, to prepuščam Juriju Gustinčiču. Tip obvlada, meni pa se od hudega nezanimanja ne sanja dosti. Dokler sem še brala Delo, so bile edine strani, ki sem jih dejansko prebrala ne samo ošvrknila:   program televizije, kultura in rubrika Po svetu (ali kaj je že bila) na zadnji strani. Sem pa tja kakšen intervju in včasih vremenska napoved.
Jutri bo baje spet dež. Za sedeti pri delu bo čisto ok, samo ne pretiravat. Aja, lahko noč!

Pa je tle!

  Nja...toliko časa je bil v nastajanju...v teoriji... in zdaj je to to. In  zdaj se mi tudi sanja ne, kako tole reč sploh uporabljat. Zato tale test...prst v vodi. Ja, prav, drugič zares.