Drugi tango v Parizu

Pariško letališče Charles de Gaulle me je že tako našlo zmedeno, potem pa še avtohtoni kaos in nisem bila prepričana, če se bom kdaj uspela prebiti iz labirinta hodnikov, tekočih stopnic, takih in drugačnih čakalnic. Na koncu je le uspelo in še bolj čudežno je uspel tudi preboj do Pariza. Seveda sem na zemljevidu že zdavnaj preučila, kje natančno je ulica,  v kateri je blok, v katerem je stanovanje, ki sem ga najela.
  Ta možnost mi je bila vedno pri srcu, ker je velik bolj praktična in intimna kot hotel. Stanovanje lahko za nekaj dni ali tednov postane tvoj drugi dom, na voljo je kuhinja, hrano nabaviš sam po želji, pa še veliko cenejše je.
Konkretno stanovanje je bilo v zahodnem delu mesta, tik ob ringu, a še vedno dovolj blizu centra. Stavba je bila videti urejena, varna in skoraj pretirano mirna, saj sem v dveh tednih skupaj srečala mogoče deset ljudi. Ali pa se mi je tako samo zdelo...
 Šok je sledil, ko sem stopila pred vrata stanovanja s ključem v roki. V ključavnici je namreč zijala precej velika luknja, oziroma je približno tretjino ključavnice dobesedno manjkalo. Očitno je bilo, da je nekdo nekoč  zelo vneto poskušal vdreti in pri tem odnesel s sabo velik del ključavnice in nekaj iverke vrat, tako da je bilo videti, da bi noter prišel tudi z navadnim zobotrebcem ali blago brco. Trajalo je nekaj dni, da sem se nekako sprijaznila s stanjem in sem nehala pričakovati, da  bom ob vrnitvi našla premetano stanovanje in pogrešani ostanek denarja.
Samo stanovanjce je bilo sicer izjemno ljubko, okusno opremljeno v Ikei, res pa z nekoliko neudobno raztegljivo zofo, ki je bila za moje pojme nekajkrat premehka in tista kolesa spodaj so bila povsem odveč. Ampak ena celotna stena iz stekla s premičnimi balkonskimi vrati in zunaj velik balkon je odtehtal tudi muke spanja na njej.
V kopalnici pa je bil že zadnjič inkriminirani  WC. Kar me je namreč spravilo v paniko po prvi uporabi, je bilo dejstvo, da se voda ni naenkrat spustila in odtekla, ampak je ostalo pri dotekanju vode, ki je kmalu dosegla rizično višino do samega roba, to je sedala školjke. Takrat sem v mislih že iskala krpo, ker sem bila prepričana, da sem WC že pri prvi uporabi tudi zamašila, ampak voda se je nenadoma umaknila in v vrtincu potegnila za sabo tudi papir in ostalo. Oddahnila sem si in nisem pozabila lekcije, da  v Franciji nikoli, res nikoli ne spusti vode, medtem ko še sediš na školjki. In seveda sem se spomnila na Žižka.

                       Žižek o tem:  http://www.youtube.com/watch?v=AwTJXHNP0bg

Ja, takle mamo

 Zadnje dneve ( ali je skoraj že tedne?) blog lepo počiva in prav fino smrči tudi. Ne vem, no... enostavno se ne spravim, da bi kaj napisala (tole je zdaj še en oksimoron), čeprav ni ravno, da mi manjka tem. Mogoče je teh še preveč. Ne toliko meni kot okolici se dogajajo reptili, male velike osebne katastrofe pa še kaj, samo se trenutno ne spomnim še česa s seznama.

Kar se tiče mene, sem danes, recimo, svinjsko utrujena. Po štirih mesecih počitnic spet predavanja, vmes nekaj ur svaljkanja tukaj in tam, pa sem zbita, kot bi 24 ur delala na gradbišču...

   Na univerzi je bila cela štala, milijon ljudi po hodniki in  pisarnah. Čudim se puncam, ki delajo v njih, da niso izgubile živcev, nas vse skupaj načevljale na Poljansko in s treskom zaloputnile vrata za nami.
   Po mesecih blažene nirvane, se nisem najbolje znašla, ko je zaradi predavalnice, v katero so nas  pomotoma vtaknili še z neko drugo skupino,  prišlo skoraj do pretepa. Pa tudi če bi, imam občutek, da bi samo sedla na bližnji stol in čakala izid. Kako ljudje padejo ven do te mere pri enem takem butastem nesporazumu?

Tole bi bila čisto lahko podoba raja...

V glavnem - to bo vse. Še eno ali dve sliki bom inštalirala, da se naučim, kako se zadevi streže, ampak  francoski WC-ji bodo počakali do naslednjič. Tako. Lahko noč.